Prvi turni smuk

Summary, only on the post-container view.

Pri zimskem gorništvu je vse zelo odvisno od snega. Ko se sneg ravno prav preobrazi ... se sesede in pomrzne, hoja po hribih ni naporna, ko pa sonce snežno odejo zmehča in se prične ugrezati do kolen ali še globje ... pa vsakih sto metrov predstavlja nepredstavljivo trpljenje. Misli pa preprosto odtavajo ... kako lepo bi bilo, ko bi le imel smuči in bi si prihranit tako trpljenje, še posebej navzdol bi se lepo peljal.

---

Turno opremo sva si izposodila pri Pikonu v Bohinjski Bistrici. Turne pancerje (Atomic), smuči (Elan Ripstic z vezmi Elan Ambition), kože, palice, srenače ter čelado. Vso opremo naložila v avto, ter se zaradi pomankanja snega v okolici, zapeljala višje na Rudno polje.

Enosmerno čez Goreljek

Smučišče Viševnik

Sonce je že kar močno grelo, saj je bilo nebo brez oblačka. Najprej sva se odpravila po, s smučmi prevozni, gozdni cesti do smučišča Viševnik, ter se za vlečnico povzpela do vrha smučišča. Druga vlečnica ni obratovala, prav tako tudi vrhnja proga ni bila zratrakirana, verjetno zaradi majhne količine snega. Pospravila sva kože, ter se za ogrevanje, odsmučala po dokaj praznem smučišču. Spodaj nataknila kože, ter ponovila krog še enkrat. Do sedaj še nisva veliko smučala, predlani enkrat alpsko na Soriški planini, prej pa vsaj 15 let ne, drugače pa nekaj malega tek na smučeh. Sledil je spust do avta in malica, nato pa še malo bolj turnosmučarski krog.

Smučišče Viševnik

Še malo do vrha smučišča

Priprave za navzdol

V smeri spusta

Blejska koča na Lipanci

Mimo smučišča, malo po gozdni cesti, malo med smrekami, po kakšni potki in med macesni proti Blejski koči na Lipanci. Sneg, ki je padel v preteklih dneh, je lepo prekril že dokaj staro snežno odejo. Po januarju namreč kakšnih obilnejših padavin še ni bilo. Na nekaj malo strmejših in s soncem obsijanimi odseki, se je pod težo smuči, 10 cm pod novozapadlim snegom, pokazala stara trda snežna odeja. Z večinoma počasnim vzpenjanjem sva dosegla ravnico malo nad kočo, tretjič pospravila kože, ter odsmučala navzdol. Po travniku je šlo bolje, pot sva "splužila" skoraj po celotni širini, nekaj sto metrov v položnem gozdu, posejanim s hribčki, pa je bilo kar fino. Na poti proti Blejski koči, na srečo ni bilo več veliko človeških ovir.

Na markirani poti proti Blejski koči na Lipanci

Blejska koča na Lipanci

Na ravnem so se smuči ustavile, torej zopet kože gor, ter med smrekami proti gozdni cesti. Cesta se je nekaj časa prav počasi vzpenjala, novozapadli sneg pa je poskrbel, da je bila vsa prekrita s snegom, čeprav na nekaj mestih le z nekaj centimetri. Prišla sva do mesta, kjer sva se pred dobrima dvem urama in pol odcepila v breg, ter se še četrtič pripravila na smučarski režim. Sledilo je malo zelo položnega spusta, ravnina, nato pa nekaj nič kaj lepega. Ravnini je sledil vsaj 300m dolg, sicer dokaj položen, a klanec je klanec ... tu je bilo kar nekaj čaranja. Nato pa je na srečo sledila vožnja vse do asfalta.