Od Alpe Piccola (1304 m) do Monte Acuto (1781 m)

Alpe Piccola 1304 m, Monte Cucco 1598 m, Croda dei Cacciatori 1645 m, Cima Gail 1705 m, Monte Acuto 1781 m

Današnji plan je bila krožna pot v Karnijcih, natančneje s štartom v vasi Santa Caterina. Parkirala sva na koncu stare ceste, s katere se kmalu odcepi stezica. Čez smerokaz sicer piše "INCORSO INAGIBILE", kar bi po naše pomenilo neprehodna pot ... no to bo še zanimivo. Do prvega vrha (Alpe Piccola 1304 m) se pot hitro vzpne po lepi, le slabo shojeni poti. Vreme je za ta čas izredno vroče, kot da bi bilo že sredi poletja. Do samega vrha je s poti malo brezpotja, razgled z vrha pa je zaradi drevja dokaj omejen

Štart na koncu stare ceste v vasi Santa Caterina

Začetek poti ... na smerokazu napis "INCORSO INAGIBILE", kar po naše pomeni neprehodna pot

Razgled navzdol

Na vrhu Alpe Piccola 1304 m

Spust nazaj na pot in naprej, ki kaj kmalu pripelje do prvega zanimivega dela ... spust po lestvi v graben, po malo šodrastem terenu, ter po lestvah nazaj gor. Ker je pot seveda že dlje časa zaprta in je minilo že vsaj 10 let od kakšne obnove, so številne jeklenice bolj samemu sebi namen ... srednjo lestev je bolje kar obiti. Še malo zavarovene stezice, nato pa naprej po gozdu. Preden pot pride do večjega razpotja, zavijeva na nič kaj vidno stezico, ki naj bi vodila po grebenu čez vrh Monte Cucco. Gozd je prepreden s padlimi drevesi in vejami ... pot po neokrnjeni naravi.

Z lestvami opremljen prehod čez graben le malo naprej

Tu je boljše iti kar direkt proti zadnji lestvi

Še pogled nazaj

Stezica, na katero se počasi širi veliko mravljišče

Čez neizrazit travnat vrh Monte Cucco 1598 m in naprej po vlaki, mimo koče Rifugio forestale Clinach ter nato še slab kilometer naprej. Na bolj izrazitem ovinku cesto zapustiva in slediva stezici za Monte Acuto. Bolj po občutku in zemljevidu, saj vidne stezice večinama ni več, sem pa našel celo eno markacijo, ne ravno več na drevesu, vendar pa na tleh na kosu lubja. Na poti srečava še črnega gada ter številna mravljišča.

Zanimive čokate smerekice pod vrhom Monte Cucco

Vrh Monte Cucco 1598 m

Mimo koče Rifugio forestale Clinach

Tu sva z vlake zavila navzgor ... v smeri stezice za Monte Acuto

Temu bi se reklo pot po neokrnjeni naravi

Črni gad

Nekdo je poskrbel za markiranje poti

Croda dei Cacciatori 1645 m ... zopet en nerazgleden vrh, ter slab kilometer naprej še Cima Gail 1705 m, na katerem pa sneg še vztraja. Spust z vrha je tako še po snegu z odtenki saharskega peska.

Zopet en gozdnat vrh brez razgleda - Croda dei Cacciatori 1645 m

Pogled nazaj malo pod vrhom Cima Gail

No tak je pa vrh

Na vrhu Cima Gail 1705 m

Pa prideva do mesta, kjer poti več ni, saj je šel del pobočja v dolino. Najboljši obvoz ... pretepanje cretovja nad potjo. Sledi s pobočjem dodobra zravnana pot, na katero opozarjata le tanjša jeklenica ter neprisornost cretovja, ki pa že zavzema prazen prostor. Na mestih kjer je svet pretežno kamnit in brez rastja, je pot najbolj pod vplivom vremenskih razmer, saj je kamnina v teh koncih izredno krušljiva.

Ko poti kar naenkrat več ni

Pogled z obvoza ... zgoraj čez po cretovnju

Pogled nazaj

Razgled s poti v dolino potoka Rio Malborghetto

Pot je vedno bolj zaraščena ali pa dodobra zasuta. Malo kvačkanja na šodrasto-kamnitem odseku, kjer je najprej spust ob navozljani zajli, nato pa po šodru nazaj gor na ostanke poti. Malo naokrog po zasutih poličkah, nato pa še po zelo našodrani strmi polici zopet na greben med cretovje.

Ko narava zavzame pot

Tam desno zadaj bo pa že vrh Monte Acuto

Pogled nazaj na vrh Cima Gail

Zopet malo kvačkanja po ostankih poti

Dobro našodrana polica

Tu gor, šoder pa kar lije dol ... je pa celo rdeča pika na skali

Pogled nazaj

Ni dolgo, pa se pojavi graben, notri pa dve lestvi ... ena za dol, druga za nazaj gor. Pa grem prvi po lestvi navzdol, na sredini je bila toliko zasuta, da se še stopit ni dalo. Malo popucam šoder in grem naprej, pa vidim da spodaj visi v luftu, slab meter nad tlemi. Dobro, saj strmo ni na dnu ... se bo že dalo prit dol. Grem še malo nazaj gor popucat šodra, da ga ne bi dobil po glav, če bi se lestev preveč premaknila. Uspešno pridem dol, čez strm kup drobirja in po drugi lestvi nazaj gor.

Še en graben

Našodrana lestev, pa še malo prej jo zmanjka

Po drugi gor ... pogled nazaj

Kaj kmalu pa je na vidiku naslednji graben, ne tako globok, a lestev na drugi strani je izgledala malo čudno ... vrhnji del je visel v zraku. Občutek po lestvi gor je bil malo čuden ... boljši je bil po spodnjem delu lestve, čeprav bolj majavem, kot pa po visečem delu. Je pa res, da je pajek dela lestve med seboj poveza s svojo mrežo.

Tu pa lestev za navzgor malo čudno izgleda

Pajek s pajčevino povezal dela

Od tu naprej le še malo zasnežene poti, pa mimo gada in končno sva na zadnjem vrhu Monte Acuto 1781 m, tudi ta je brez nekega spodobnega razgleda. Po malici pride čas za spust do potoka Rio Malborgheto, na srečo brat opazi na drevesu živo rdečo piko, ki pa ni ravno v smeri, na zemljevidu vrisane poti. Na začetku še malo zasnežena, drugače pa široka in čisto sveže markirana, nižje pa še čisto sveže posekano cretovje ... res sreča, da sva jo našla.

Zadnji vrh - Monte Acuto 1781 m

Sestopna pot z vrha

Sveže markirana

Čisto sveže obsekano cretovje

Rio Malborghetto

Po vsaki strani potoka malo, kasneje pa se pot dvigne v levi breg, tudi tu je pot parkrat malo odneslo. Vmes še pavza za dopolnitev vodnih zalog in ohladitev v potoku, bilo je res vroče, nebo pa brez oblačka. Pa le prideva do makadamske ceste ... sedaj pa le še po cesti in to vse do avta. Cel dan še nisva nikogar srečala, pa le srečava gozdarja in zvok motorke drugega. Kmalu za tem cesta dobi škarpo zgoraj in spodaj, manjša luknja na spodnjem robu, čez most, je skoraj po celi širini zasuta, le kaj sledi.

Čez Rio Malborghetto

Koča

Divja narava

Čez podrto drevje

Odneslo del poti

Pavza za ohladitev

Še po cesti vse do avta

Stara cesta dovršene gradnje

Zelo dobro utrjena cesta

Pa srečava še drugega, Italijana, ki sem ga videl že od daleč in se mi je zdelo čudno, da hodi po škarpi nad cesto. Ko prideva bliže je bil že dol na cesti, pa začne nekaj v italijanščini. Vse kaj sva ga zastopila sta bili besedi morto in kaput, kazal pa je na cesto in škarpo. Iz tega sva sklepala da je verjetno še kakšna luknja v cesti in je varneje iti po škarpi. In res je za ovinkom odneslo cesto, enkrat manj in enkrat po vsej širini ... zgleda bo to to, skočiva s škarpe in nadaljujeva po cesti.

Manjša luknja v cesti

Manjka precejšen del ceste ... prehod nad škarpo

No potem pa prideva do tu in takoj nama je bilo jasno, da je verjetno govoril glede tega dela. Cesto je namreč čisto v celoti odneslo, ostal je le oporni zid pod cesto ... edini možni prehod, ja tudi stopinje se je videlo, da je vsaj nekdo že hodil tu čez. Adrenalinsko je bil to kar zanimiv prehod, nekje 20 m dolg in pribljižno pol metra širok ter malo našodran oporen zid, levo in desno pa več kot 10 m v globino nič. Preostanek ceste pa je bil v solidnem stanju.

Odneslo celotno cesto

Edini možen prehod

Pogled nazaj

Še par ovinkov do doline

Pri kapelici zavijeva s ceste na lepo urejeno stezico s številnimi, na lesu naslikanimi živalmi. Nato pa le še slabe tri kilometre in sva nazaj pri avtu, ki je bil na srečo v senci.