Giro del Brenta

Kaj češ lepšega, kot biti v naravi.

---

Spallone dei Massodi 3004 m

Obtežena z velikima nahrbtnikoma, s polno zimsko opremo, po kosmičih z mlekom za zajtrk, okrog 5.35h štartava. Začetek poti je bil še po temi, s polno luno nekje na nebu in zvezdami, koliko je toplo, pa sploh nisem imel občutka, naj bi bilo nekje okrog 9 °C. Po gozdu mimo koče Rifugio Casinei, kmalu za tem gozd počasi izgine in postaja vse svetleje. Pri koči Rifugio Francis Fox Tuckett se je že fino zdanilo, malo više pa je že posijalo sonce v vrhove.

Smerokaz še v trdi temi

Počasi se je le začelo daniti

Pri koči Rifugio Francis Fox Tuckett

Pogled nazaj proti zahodu

Zimska soba

Pogled nazaj na osončene vrhove

Greva naprej po poti Sentiero B. Dallagiacoma, ter na sedlu Bocca del Tuckett nadaljujeva po poti številka 305A oziroma ferati Via ferrata delle Bocchete-Alte, po številnih lojtricah gor, nato pa po polici naokrog. Spust na sedlo Bocchetta Alta dei Massodi, ter po dolgi lojtri Alla scala degli Amici nazaj gor in na vrh Spallone dei Massodi visok 3004 m. Čas za občudovanje razgleda in malico, no jaz sem bil lačen že v senci pod lojtro.

V smeri poti s stolpiččkom Castelletto Superiore na desni

Del po poti Alfreda Benini  

Po lojtricah navzdol

Proti sedlu

Na sedlu Bocca del Tuckett

Pogled v smeri koče Tuckett

Po poti številka 305A, oziroma ferati Via ferrata delle Bocchete-Alte

Po polici naokrog

Pogled nazaj

Široka polica z lepim razgledom

Ni samo po ravnem, tudi malo dol pa gor 

Ni slabo

Malo grebenčka ... pogled nazaj

Tja čez...

Po lestvi dol

Še en pogled nazaj od malenkost dlje

Ter po drugi lestvi nazaj gor

Evo, na vrhu Spallone dei Massodi 3004 m

Ko jo misliš slikat, ko sedi na možicu, pa odleti ... tudi to ni slabo

Še enkrat pogled proti jugu

Naprej proti zahodu

Spust po polici

Ena malo ožja polica

Po nekaj metrih spusta je nasproti prišla cela četica pohodnikov, pa sva jih počakala da so prišli mimo. Pot se malo kasneje strmo spusti po dolgi lestvi, sledi ozka polička po masivni steni v levo na kratko ušiljeno sedlo. Nato strm vzpon in zopet spust, pa ovinek skoraj mimo koče Rifugio Alimonta. Nato pa v breg po levi strani ledenika, kar ga je še ostalo. Na sedlu je lakota povzročila, da je iz nahrbtnika priromala klobasica s sirom.

Čakanje, da jih zmanjka in bo pot navzdol prosta

Tja čez na sedlce in naprej gor

Po tokrat bistveno ožji polički

Spet na lokalnem vrhu

Navzdol, potem pa tja, ob ledeniku, gor na tisto sedlo

Pogled proti koči Rifugio Alimonta

Na sedlu Bocca degli Armi

Naprej po ferati Via ferrata Bocchette Centrali. Vzpon po lestvi na izrazito vklesano polico, ter kar nekaj časa v takem slogu s čudovitim razgledom naprej. Malenkost gor ali dol, drugače pa po polici naokrog vse do samega konca doline Val Brenta. Takoj nad sedlom je bilo malo srečevanja s skupino Čehov, naprej pa je bila polica prazna. Pri koncu police je zelo prav prišel urejen izvirček sredi stene, sej sem imel v mehu le še kak deci vode. Tako sem ga napolnil do 1 litra, kar bo verjetno dovolj. Kmalu za izvirom sva polico zapustila po lestvi, ter se čez balvane priključila nazaj na glavno pot številka 318 in po njej do koče Rifugio Ai Brentei na malico. Malo pred kočo je še lepa kapelica s številnimi spominskimi tablicami.

Pogled z začetka ferate Via ferrata Bocchette Centrali proti jugovzhodu

Po lojtricah navzgor na...

... to, v živo skalo vklesano polico

Pogled nazaj

Svet takoj za ovinkom

Pogled nazaj

Pogled nazaj ... konec vklesane police

Malo spusta

Po poti, posvečeni Arturu Castelli

Zelo dobro ojačana ferata, da jo zima ne odnese

Križ ob poti

Malo poplezavanja, malo pa po lojtricah navzdol

Zopet na vklesani polici

Še zadnji metri police nad dolino Val Brenta

Voda, še kako prav je prišel ta izvirček

Polico zapusiva malo pred koncem

Pogled po dolini Val Brenta ... ni slabo

Čez melišča

Pogled nazaj ... vrh, ki se vidi pa je Cima Brenta Bassa

Po poti številka 318

Pogled nazaj

Gorska kapelica

V spomin mnogim

Koča Rifugio Maria e Alberto ai Brentei 

Pogled nazaj proti kapelici

Malica v senci koče

Hitro pojeva in greva naprej, saj je padla odločitev, da greva nazaj gor do polic in po ferati Sentiero S.O.S.A.T nazaj do koče Tuckett. Sonce je na kočo sijalo s še zadnjimi žarki in je šlo kmalu zatem za obzorje, saj je bila ura že petnajst do sedmih, trije verjetno Čehi pa so se ravno pripravljali k večerji.

Nazaj gor do polic in po ferati Sentiero S.O.S.A.T nazaj do koče Tuckett

V smeri poti

Pogled nazaj

Začetek poti S.O.S.A.T

Kratek vzpon po lestvi

Pogled nazaj

Desno spodaj se vidi kočo, pri kateri sva zavila navzgor

Pogled nazaj ... višina police bolj za v čepe

Pot se po steni dvigne vse do trave v zgornjem levem kotu slike 

Najprej še spust s police, ki je po novem po skobah in ne več po lestvi

Pogled nazaj na spust s police

Sedaj pa po steni navzgor

Za konec pa še zkozi kratek tunelček

Na vrhu, sedaj pa bolj ali manj le še navzdol

Pogled na kočo Tuckett

Pogled na jutrnjo pot na drugi strani doline

Kar lep kup ledeniške morene

Še zadnji sončni žarki pri koči Tuckett

Pa je šlo sonce za danes

Do koče Rifugio Casinei sva se spustila po drugi poti, nekoliko bolj levo čez ledeniško moreno in med balvani. Hitro se je temnilo, pri koči Rifugio Casinei, pa se ni videlo skoraj nič več. Tako je bilo za zadnjih 300 m spusta po gozdni poti s številnimi stopnicami potrebno prižgati čelko, srečala sva jih še tudi nekaj z lučkami nasproti.

Pogled nazaj proti koči

Križišče ... naprej v smeri Rif. Casinej

Luči v mestecu Madonna di Campiglio

Pri koči Rifugio Casinei že v trdem mraku, naprej pa s čelkami

Na poti od koče navzdol je narejenih veliko stopnic

Še po mostu čez potok Sarca di Vallesinella

Nazaj pri avtu

Ura je bila malo čez osmo, pa sva le prišla do avta in pristavila za makarone. Skoraj je že zavrela voda, pa v bombici zmanjka plina, zgleda sva ga na Korziki porabila skoraj do konca. Nova pa je kar petiravala z doziranjem plina na minimumu, pa je šlo čez. Nekaj težavic, ampak do večerje sva pa prišla. Po večerji je sledil le še premik na izhodišče za turo naslednji dan, okrog 22.40h pa, od dolgega dneva, prijetno utrujena končno spat. No malo je bilo še težavic s postavljanjem postelje, naslonjalo za glavo se je zataknilo in ni hotlo ven, pa tudi to se je rešilo.

---

Nazaj na: